Menu
Menu
O nas
Waldorfski vrtec Zlata ptica je bil ustanovljen oktobra, leta 2013.
Skupina 5 družin se je pred tem že močno povezovala v krogu iniciative. Štiri leta smo intenzivno sodelovali z matično šolo in vrtcem v Ljubljani, širili med prijatelji zamisel o tej še ne tako poznani zdravilni pedagogiki in organizirali številne izobraževalne dogodke za starše, lutkovne pravljice in igralne urice za otroke.
Vrtec deluje po načelih waldorfske pedagogike, ki jo je začel razvijati Rudolf Steiner. Antropozofija ali modrost o človeku (gr. ánthropos = človek, sofía = modrost) izhaja iz natančnega opazovanja človekovega razvoja, ki ga je Steiner razdelil na 7-letna obdobja, pri čemer je vsako obdobje zaznamovano s čisto posebno nalogo. V prvih 7 letih so v otroku spontano prisotne določene moči, sposobnosti, ki so v ospredju samo teh prvih sedem let. Če jih ne prepoznamo, zgrešimo odskočno desko za nadaljnji razvoj.
Vrtec Zlata ptica izvaja tudi program šole za starše Neverjetna leta in pri svojem delu z otroki uporablja veščine, ki jih s pomočjo svoje mreže izobraževanj širi dr. Caroline Webster-Stratton in celotno gibanje Neverjetna leta (Incredible Years), ki v Sloveniji deluje pod okriljem UKC in Ministrstva za zdravje. Vzgojitelji se izobražujemo pod pedagoškim vodstvom ge. Brigite Goldman, ki v centru waldorfskih vrtcev v Dornachu, v Švici, skrbi za večino waldorfskih vzgojiteljev iz Slovenije. Sodelujemo tudi z zunanjimi mentorji: Jill Taplin, Claudia Simčič, Viktorija Kovačič, Irena Uhan in Jana Kokalj.
Tri glavne načela Waldorfske pedagogike v vrtcu
-
Vzor in posnemanje
V prvih sedmih letih potrebuje otrok varnost in ljubezen. Ob sebi mora imeti odraslo osebo, ki mu je dober vzor in je vredna, da jo otrok posnema. Vzgojiteljice zato vedno opravljamo smiselno in otroku dostopno delo. Večkrat tudi z namenom, da se nam otrok pridruži.
-
Ritem in ponavljajoče se dejavnosti
Poseben poudarek dajemo nespremenljivemu ritmu in ponavljanju. Če otrok ve, kaj ga čaka, bo v sebi ustvari občutek varnosti. Ne bo spraševal in ugibal, kaj sledi, pač pa bo vse svoje sile usmeril v tukaj in zdaj.
-
Igra, ki jo vodi otrok
Glede na to, da je proste igre - brez vnaprejšnje zamisli odraslih – v današnjem svetu čedalje manj, smo waldorfski vzgojitelji varuhi te otrokove temeljne dejavnosti. Preko igre se otrokov notranji svet povezuje z zunanjim svetom, otrok se nauči izražati svoja občutja, sklepa zavezništva, z vrstniki se uči določati skupna pravila. Otrok s pomočjo nedefiniranih igrač krepi svojo domišljijo, se vživlja v različne vloge ... Igra otroka vodi k samoiniciativnemu delovanju, mu dopušča svobodo samostojnega odločanja in mu s tem krepi dobro samopodobo, vendar pa ga tudi uči sklepanja kompromisov, odrekanja in sprejemanja odgovornosti.
Otrok se uči iz življenja za življenje.
– Freya Jaffke
Otrok si o svetu, v katerem živi, ustvarja sliko. Ta slika je sprva manjša, preprosta, vendar skupaj z njim raste in vanjo se vrisujejo vedno lepše podrobnosti. Za zdrav razvoj celotnega organizma je izjemno pomembno, da je v prvih sedmih letih njegovo doživetje sveta čim bolj celostno, pozitivno, polno topline in razumevanja. Zato otroke varujemo pred prezgodnjim t. i. enciklopedičnim učenjem. Verjamemo, da se največ in najpomembnejših stvari naučijo z zgledom in z njihovo čudovito močjo posnemanja. Zato otroka varujemo zlasti pred škodljivim vplivom medijev, ki so zanj prehitri in jih – čeprav se trudi – težko ponotranji. V njegov svet vnašajo zmedo, nepotrebna vprašanja in večkrat tudi občutek negotovosti. Držimo se pravila: »Vse ob svojem času«. Če bo najprej poslušal in izkusil preprosto petje, bo nekoč sam razumel, kako nastane pesem, tudi če je posneta na ploščo.
Zgodnje otroštvo je dragoceno obdobje, v katerem se zgradijo temelji poznejšega zdravja. Otrok ima pravico, da to obdobje v polni meri doživi, izkusi in izživi. Zakaj bi ga že tako zgodaj silili, da se prilagodi svetu odraslih?
Andreja Brankovič
vzgojiteljica v jaslični skupini
Izhajam iz kmečke družine, kjer so se v družini rodile tri deklice. Sama sem najmlajša. Življenje na kmetiji je bilo zelo raznoliko, delavno, dolgčasa nismo poznale. Kljub trudu je bilo vzdušje hkrati prijetno, toplo in zaznamovano z družinsko povezanostjo. Delo na polju, vrtu, v hlevu in vsa hišna opravila so bila že rutina, saj so bila na urniku vsak dan. Mama nam je kot pridna, skrbna gospodinja še kot majhnim deklicam sama šivala obleke, krilca, haljice, hlače in celo pletla kapice, rokavice, da smo bile vedno lepo oblečene. Vsa ta oblačila so bila skrbno sešita z vsemi naborki in čipkami. Vedno nam je rekla, da smo »kot iz škatlice«.
Po končani osemletki pa me je pot vodila v naše glavno mesto. Odšla sem v srednjo šolo in nato študirat tekstilno oblikovanje. Poklic, ki sem si ga izbrala, je mogoče posnemanje pridnih maminih rok, ki so me navdušile nad različnimi ročnimi deli, v katerih še danes uživam in se ob njih sprostim.
Na vasi, kjer sem živela, je bilo kar precej otrok. V večini smo bila dekleta in en sam samcat fant, ki se je igral z nami in z nami delal tudi ročna dela, tako kot me. Bilo je zelo živahno, cele dneve smo se igrali zunaj v naravi, v gozdu, na travnikih, pri enem ali drugem otroku. Dolgčasa nismo poznali. V bližjem gozdu smo se igrali skrivalnice, Indiance, izdelovali hišice iz drevesnih vej, pri potoku lovili rake, naše življenje se je odvijalo zunaj v naravi, na vasi. Igre so se odvijale spontano, brez dogovarjanja, razmišljanja, domišljija ni imela meja.
Otroci v domačem, sproščenem, toplem okolju vrtca Zlata ptica se počutijo varno in lepo sprejeti, kar se kaže v njihovi bogati igri, nasmejanih in sproščenih obrazih. Da pa se otrok lahko tako vživi v okolje, zaupa ljudem, prostoru, je potrebna domačnost, ritem, rutina, za kar se trudimo dan za dnem. Na vsakega otroka gledamo individualno, ker je edinstven. V našem vrtcu se otrok razvija v skladu s pravilom: “Ne prehitevajmo narave”. To je zelo pomembno, saj je razvoj otroka, njegovo zdravje in njihova prihodnost tudi v naših rokah. Otroci preživijo veliko časa zunaj, v kmečkem okolju, na travnikih, kmetijah, dolgih sprehodih v naravi. Zlijejo se s svojim okoljem in začutijo živo naravo in počasni ritem zdravega življenja.
Andreja Brankovič
vzgojiteljica v jaslični skupini
Izhajam iz kmečke družine, kjer so se v družini rodile tri deklice. Sama sem najmlajša. Življenje na kmetiji je bilo zelo raznoliko, delavno, dolgčasa nismo poznale. Kljub trudu je bilo vzdušje hkrati prijetno, toplo in zaznamovano z družinsko povezanostjo. Delo na polju, vrtu, v hlevu in vsa hišna opravila so bila že rutina, saj so bila na urniku vsak dan. Mama nam je kot pridna, skrbna gospodinja še kot majhnim deklicam sama šivala obleke, krilca, haljice, hlače in celo pletla kapice, rokavice, da smo bile vedno lepo oblečene. Vsa ta oblačila so bila skrbno sešita z vsemi naborki in čipkami. Vedno nam je rekla, da smo »kot iz škatlice«.
Po končani osemletki pa me je pot vodila v naše glavno mesto. Odšla sem v srednjo šolo in nato študirat tekstilno oblikovanje. Poklic, ki sem si ga izbrala, je mogoče posnemanje pridnih maminih rok, ki so me navdušile nad različnimi ročnimi deli, v katerih še danes uživam in se ob njih sprostim.
Na vasi, kjer sem živela, je bilo kar precej otrok. V večini smo bila dekleta in en sam samcat fant, ki se je igral z nami in z nami delal tudi ročna dela, tako kot me. Bilo je zelo živahno, cele dneve smo se igrali zunaj v naravi, v gozdu, na travnikih, pri enem ali drugem otroku. Dolgčasa nismo poznali. V bližjem gozdu smo se igrali skrivalnice, Indiance, izdelovali hišice iz drevesnih vej, pri potoku lovili rake, naše življenje se je odvijalo zunaj v naravi, na vasi. Igre so se odvijale spontano, brez dogovarjanja, razmišljanja, domišljija ni imela meja.
Otroci v domačem, sproščenem, toplem okolju vrtca Zlata ptica se počutijo varno in lepo sprejeti, kar se kaže v njihovi bogati igri, nasmejanih in sproščenih obrazih. Da pa se otrok lahko tako vživi v okolje, zaupa ljudem, prostoru, je potrebna domačnost, ritem, rutina, za kar se trudimo dan za dnem. Na vsakega otroka gledamo individualno, ker je edinstven. V našem vrtcu se otrok razvija v skladu s pravilom: “Ne prehitevajmo narave”. To je zelo pomembno, saj je razvoj otroka, njegovo zdravje in njihova prihodnost tudi v naših rokah. Otroci preživijo veliko časa zunaj, v kmečkem okolju, na travnikih, kmetijah, dolgih sprehodih v naravi. Zlijejo se s svojim okoljem in začutijo živo naravo in počasni ritem zdravega življenja.
Andreja Brankovič
vzgojiteljica v jaslični skupini
Izhajam iz kmečke družine, kjer so se v družini rodile tri deklice. Sama sem najmlajša. Življenje na kmetiji je bilo zelo raznoliko, delavno, dolgčasa nismo poznale. Kljub trudu je bilo vzdušje hkrati prijetno, toplo in zaznamovano z družinsko povezanostjo. Delo na polju, vrtu, v hlevu in vsa hišna opravila so bila že rutina, saj so bila na urniku vsak dan. Mama nam je kot pridna, skrbna gospodinja še kot majhnim deklicam sama šivala obleke, krilca, haljice, hlače in celo pletla kapice, rokavice, da smo bile vedno lepo oblečene. Vsa ta oblačila so bila skrbno sešita z vsemi naborki in čipkami. Vedno nam je rekla, da smo »kot iz škatlice«.
Po končani osemletki pa me je pot vodila v naše glavno mesto. Odšla sem v srednjo šolo in nato študirat tekstilno oblikovanje. Poklic, ki sem si ga izbrala, je mogoče posnemanje pridnih maminih rok, ki so me navdušile nad različnimi ročnimi deli, v katerih še danes uživam in se ob njih sprostim.
Na vasi, kjer sem živela, je bilo kar precej otrok. V večini smo bila dekleta in en sam samcat fant, ki se je igral z nami in z nami delal tudi ročna dela, tako kot me. Bilo je zelo živahno, cele dneve smo se igrali zunaj v naravi, v gozdu, na travnikih, pri enem ali drugem otroku. Dolgčasa nismo poznali. V bližjem gozdu smo se igrali skrivalnice, Indiance, izdelovali hišice iz drevesnih vej, pri potoku lovili rake, naše življenje se je odvijalo zunaj v naravi, na vasi. Igre so se odvijale spontano, brez dogovarjanja, razmišljanja, domišljija ni imela meja.
Otroci v domačem, sproščenem, toplem okolju vrtca Zlata ptica se počutijo varno in lepo sprejeti, kar se kaže v njihovi bogati igri, nasmejanih in sproščenih obrazih. Da pa se otrok lahko tako vživi v okolje, zaupa ljudem, prostoru, je potrebna domačnost, ritem, rutina, za kar se trudimo dan za dnem. Na vsakega otroka gledamo individualno, ker je edinstven. V našem vrtcu se otrok razvija v skladu s pravilom: “Ne prehitevajmo narave”. To je zelo pomembno, saj je razvoj otroka, njegovo zdravje in njihova prihodnost tudi v naših rokah. Otroci preživijo veliko časa zunaj, v kmečkem okolju, na travnikih, kmetijah, dolgih sprehodih v naravi. Zlijejo se s svojim okoljem in začutijo živo naravo in počasni ritem zdravega življenja.
Menu
2019 © www.zlataptica.com| Vse pravice pridržane
dizajn | Paper+Screen