Pričevanja
Moje prvo srečanje z waldorfsko pedagogiko je bilo kratko in bežno, toda kljub temu sem metodo takoj vzljubila. Ko moj prvi sin rasel, so z njim rasli tudi moji vzgojni izzivi. Veliko dogovorov sem dobila prav v metodah waldorfske pedagogike. Pri drugi hčerki sem imela srečo, da so se tik preden je dopolnila tri leta, odprla vrata vrtca Zlata ptica na Ustjah. Razliko pri njej sem predvsem opazila pri načinu igre. Oboževala je zgodbe in pripovedi z lutkami. »Sceno« z lutkami je tudi doma večkrat postavila in nam prirejala prave male predstave. Besedilo si je izmislila sama, toda kljub temu, da je bila stara le tri ali štiri leta, so imele njene zgodbe vedno smisel in neko rdečo nit. Poleg pripovedovanja zgodb je bila zelo ustvarjalna tudi pri igri. Iz lesenih hlodkov si je »zgradila« vse pripomočke za igro, ki jih doma ni imela. Tako je nastala hiša za punčke, postelja, kuhinjica, miza in stoli. Otroci, ki so prišli na obisk in niso bili vključeni v waldorfski vrtec, pa v njeni hišici niso videli vseh naštetih rekvizitov. Za njih so bili to zgolj leseni hlodki, saj takega načina igre niso bili navajeni.
V vrtcu se me je zelo dotaknilo praznovanje praznikov. Če moram izpostaviti zgolj enega, bom izbrala božični sejem. Čeprav sem ob svoji službi in obveznostih doma včasih komaj našla čas, sem vseeno odšla na delavnice, kjer smo starši že veliko pred samim sejmom šivali igrače in razne druge izdelke, ki smo jih uporabili za krašenje vrtca ali prodajo na sejmu. Ta srečanja so mi bila zelo ljuba, saj sem se tam vedno zelo sprostila, energija je bila pozitivna in navdihujoča, tako da sem še doma nadaljevala s krašenjem in pripravami na praznični božični čas. Starši smo se povezali med seboj in tudi otroci v vrtcu so bili v velikem pričakovanju. Na dan sejma jih je pričakal čarobno okrašen vrtec. Otroci so se udeležili delavnic, kjer so si naredili sveče, pručke, venčke in podobno, obiskala jih je čarobna dobra vila, poslušali so pravljice z lutkami, starši pa smo jim kupili še kako igračko. Vsi skupaj smo se okrepčali z dobrotami iz kavarnice, ki smo jih pripravili starši. Moja otroka se še vedno vsako leto zelo veselita božičnega sejma, kljub temi, da sta že šolarja.
Kar se tiče waldorfskih vzgojnih metod, ki jih je v vrtcu uporabljala vzgojiteljica in o katerih sem poslušala več predavanj, lahko rečem, da je doma vse, kar sem preizkusila, zares delovalo. Pri majhnih otrocih je potrebno biti predvsem ustvarjalen. Poskusila sem izhajati iz njih. Veliko sem si pomagala z zgodbicami. Povedala sem jima, da v majhnih luknjicah pri nas doma živijo majhne miške in če bojo preveč kričali, bodo vse miške ušle. Od vzgojiteljic sem si »izposodila« razna navodila, so bila »v hiši ne tekamo, tekamo zunaj« in podobno. Zares so delovale tudi pesmice, s katerimi je vzgojiteljica otrokom najavila spremembo dejavnosti. Ko so se otroci prosto igrali in je vzgojiteljica začela peti točno določeno pesmico, so vedeli, da je čas za pospravljanje. Druga pesmica je bila za umivanje rok, tretja spet za pripravo na sprehod. Pesmice so bile ves čas iste, otroci so jih ponotranjili in ob spremembi dejavnosti ni bilo nobenega prerekanja ali upiranja. Ta pristop mi je bil zelo všeč. Nekaj časa sem ga uporabljala doma za večerno umivanje, ko nista hotela v posteljo.
V vrtcu mi je bila zelo všeč rutina, ki so jo otroci pridobili z vnaprej določenim ritmom in ponavljanjem tega ritma. To jim je zelo dobro delo in tudi doma smo imeli svoj ritem. Veliko nam pomeni zdrav način prehranjevanja in veliko gibanja na prostem, vse to je bilo otrokom na voljo tudi v vrtcu. Otroci so hodili obiskovati živali in tudi naša družina je večkrat odšla do kozic, ki so se pasle zunaj in so jih otroci obiskovali z vrtcem. Doma sta se otroka igrala s podobnimi igračami, kot v vrtcu. Predvsem pa mi je bila všeč povezanost med starši ter povezanost staršev z vzgojiteljicami in samim vrtcem. Moja hči je to povezanost čutila in videla sem, da ji veliko pomeni, da sva z vzgojiteljico prijateljici.
Če se osredotočim na hčerko, ki je obiskovala waldorfski vrtec, predvsem občudujem njeno ljubezen do pripovedovanja zgodb in zmožnost vživljanja v zgodbe. Ko še ni znala brati, je lahko celo uro sedela ob odprti knjigi in si pripovedovala izmišljeno zgodbo. Prav tako sem se večkrat igrala z njo in vedno si je zamislila zgodbo in v duhu te zgodbe vodila igro, pa naj sva se igrali s punčkami, vrtec ali sestavljali kocke. Občudujem tudi njeno ljubezen in skrb do živali. Doma skrbi za našo muco, pa tudi za njene plišaste živali! Ko se odpravljamo spat, jim v postelji odstopi več prostora, kot ga nameni sebi. Zelo mi je všeč, da vztrajna in da zna izražati svoja čustva, da pove, ko jo je strah, ko je užaljena ali jezna ter da vriska, ko je njen čas za veselje in radost.
Kasia je v vrtcu spoznala deklice, ki jih je imela zelo rada in z njimi postala dobra prijateljica in še danes se pogosto srečujejo. Ostalo jim je nekaj skupnega in tudi ko se po daljšem času spet vidijo, igra in druženje takoj steče, brez začetne zadrege. Mogoče k temu pripomore tudi dejstvo, ker vidi, da smo starši ohranili prijateljstvo in so vezi med nami trdne.
- Urška Jazbar
Najin otrok brez težav navezuje stike z drugimi otroki. Je samozavesten, ima ustvarjalni duh. Sodeluje pri iskanju rešitev. Po srcu je radodaren in nasploh zelo čustven.
Najbolj se me je dotaknil praznik kresovanja, ki je že star predkrščanski praznik. Takrat se zberemo otroci, starši in vzgojitelji na travniku v naravi, zakurimo ogenj, pojemo in plešemo okoli njega, spletamo venčke iz rož, se med sabo pogovarjamo in družimo lahko tudi pozno v noč do naslednjega jutra ob hrani in pijači, ki jo prinesemo na to praznovanje. Otroci s svojo razposajeno igro so del tega pristnega in sproščenega vzdušja.
Pristop vzgojitelja do otroka je brez izjeme pozitiven, umirjen in razumevajoč. Tega kot starš ne zmorem doseči v 100% različnih situacij, ki se zgodijo v družini. Se pa trudim, da je tudi moj pristop kot starša podoben kot tisti vzgojiteljev.
Življenje v vrtcu in življenje v naši družini imata veliko skupnega. To so veselje do življenja, odgovornost do narave in sočloveka, prednost sodelovanja pred tekmovalnostjo, gojenje ustvarjalnega duha, medčloveška toplina, ekološka in doma pridelana hrana, navezanost na zemljo, izpostavljene vrednote ljubezni in sreče nad pohlepom in materializmom.
Pri svojem otroku občudujem veliko prvin, marsikaj se lahko kot starš naučim od njega. To so velika čustvenost, veselje do življenja, hrepeneča pričakovanja, dobrohotnost. Zelo hitro se uči in se veseli dobrih rezultatov. Ustvarjalno išče nove rešitve v okviru svojih zmožnosti pri svoji starosti in (ne)izkušnjah. Je pozoren poslušalec in dobro povezuje dejstva.
Z drugimi otroki v vrtcu se je dobro povezal. Prva izbira mu je sicer družba fantov, a v odsotnosti teh se lahko vključi tudi v dekliško družbo. Tudi v času, ko ni obiskoval vrtca, npr. med poletnimi počitnicami, si je želel družbe svojih vrstnikov iz vrtca. Z nekaterimi še vedno ohranja občasne stike.
Tudi starši vrtčevskih otrok smo povezani, ne sicer vsi z vsemi enako, a z nekaterimi vzdržujemo družinske stike tudi sedaj, ko naši otroci že obiskujejo waldorfsko ali klasično šolo. Izmenjujemo si vzgojne izkušnje in opažanja na svojih otrocih. V veliko pogledih delimo podobna stališča, ker imamo kot kaže podobno lestvico vrednot in prioritet.
- Družina Lahajnar
V vrtcu me preseneča umirjena, neagresivna igra otrok. Otroci imajo nešteto idej za igro, ustvarjanje tudi brez igrač. V tem so boljši kot mi. Vidim, da imata družina in vrtec veliko skupnega: spodbujanje kreativnosti, umirjena igra, zdrav način prehranjevanja, ljubezen do narave in vsega, kar je povezano z njo.
Lia je zelo kreativna. Idej ji zlahka ne zmanjka. Je zelo ljubeče bitje, zelo pozorna in čustveno inteligentna. Na samem začetku je bila zelo zadržana do okolice. Sčasoma je postala bolj komunikativna in mnogim zelo dobra družba. Ima veliko prijateljev, vendar z le redkimi goji zelo močne vezi. Waldorfska pedagogika spodbuja sodelovanje staršev, kar pripomore k povezovanju in druženju staršev, posledično tudi otrok.
Lia rada obiskuje vrtec zaradi druženja z otroki. Tudi nevodena igra ali ustvarjanje sta ji pisana na kožo. Veseli se tudi praznikov, ki jih praznujemo v vrtcu skupaj z družinami.
Všeč mi je uvajanje otrok, ki je posvečeno vsakemu posameznemu otroku posebej. Le redko uvajajo po dva otroka skupaj. Vzamejo si dovolj časa, da se otrok sprosti, navadi, šele nato pride prva ločitev.
Vsekakor pa je je prednost vrtca Zlata ptica v tem, da so skupine otrok manjše, imajo večje število vzgojiteljev, ki lahko mirno in budno spremljajo vsakega otroka. Spodbujajo zdrav način prehranjevanja, lokalno hrano, razen ob rojstnih dneh, ko vzgojiteljica speče torto, povsem izločajo sladkarije.
- Patricija Bajec
doc. dr. Patricija BAJEC, Ass. Prof., Univerza v Ljubljani, Fakulteta za pomorstvo in promet
Naš otrok se v waldorfskem vrtcu lahko izrazi v vsej polnosti. Skozi svojo domišljijo, ki jo s prosto igro razvija, izoblikuje svojo osebnost. Žiga je sproščen, vesel, ker je v okolju, ki ga sprejema.
V mojem spominu je posebej ostal praznik svetilk in zimski solsticij, ko smo se v tišini med sprehodom s svetilkami vsi med seboj povezali. Čutiti je bilo pristno iskrenost in veselje.
Vzgojiteljice so srčne in sočutne do otrok, vzdušje je zelo umirjeno. S spodbudami in nebesedno komunikacijo do otrok razvijejo materinski čut, ki ga otroci čutijo. Ker se otroci in dejavnosti v vrtcu povezujejo z letnimi časi in ritmom zemlje, smo v družini ponovno postali bolj empatični do narave, veliko več opazujemo naravo in smo spremenili odnos do vseh živih bitij. Postali smo bolj hvaležni.
Vrtec kot ustanova je v vaškem okolju, tako kot pri nas doma. Veliko poudarjajo razvijanje delovnih navad, kar Žigu zelo ustreza, saj vedno želi pomagati pri delovnih opravilih v delavnici, sadovnjaku, na njivi in na vrtu.
Vedno je pripravljen pomagati nama, pa tudi starim staršem, obožuje delo na vrtu in njivi. Rad opazuje in se pogovarja. Veliko sprašuje in zahteva jasen odgovor. Zelo rad ima ročna dela, dolge sprehode na svežem zraku in prosto igro na zunanjem igrišču.
- Nina in Rok Ferjančič
starša fantka po imenu Žiga, 6 let
Ko vstopiš v igralnico, najprej opaziš mirnost, otroci imajo spoštljiv odnos do drugih, zaigrajo se lahko z vsako paličico in kamenčkom, takoj vidiš, kako globoko so zatopljeni v igro.
Vzgojiteljice nežno in hkrati odločno vztrajajo pri dokončanju vsake naloge, s tem pomagajo tudi nam staršem, da vidimo, koliko otrok v resnici zmore. Tudi pri nas doma – tako kot v vrtcu – skrbimo za harmonijo med ljudmi in naravo. Osnovni gradniki waldorfske vzgoje in naše vzgoje doma so spoštovanje otroka in njegovih osebnih razvojnih faz, ohranjanje notranjega ritma otrok, učenje z zgledom. V tem se ne razlikujemo.
Pri starejši hčerki opazujem izjemno spoštljivost in pozornost do drugih ljudi, predvsem do majhnih otrok; pri mlajši hčerki vztrajnost, odločnost. Seveda je pridobljenih veščin še veliko več :)Obe imata svoj krog prijateljev.
Občutek imam, da s starši delimo zelo podobne poglede na življenje in na vzgojo otrok. Vesela sem, da se lahko družim z njimi. Z nekaterimi smo se preko otrok zelo povezali, z drugimi navezujemo nove stike.
Če lahko na splošno rečem, sta deklici nad vsem navdušeni. Posebej pa so jima všeč praznovanja vseh vrst in pravljice. Meni osebno je všeč, da odraščata v zdravem vaškem okolju, brez nepotrebnega hrušča in da zelo veliko časa preživljata zunaj, v naravi.
Moje prvo srečanje z vrtcem je bilo srečanje s svetlimi, toplimi prostori in z zelo prijaznimi vzgojiteljicami. v trenutku vpisa v vrtec nisem vedela kaj dosti o waldorfski pedagogiki. Sedaj jo skozi vrtec spoznavam že 6 let in sem izjemno hvaležna, da nas je pot zapeljala prav v to smer. Pravzaprav sem osebno nad to pedagogiko tako navdušena, da bomo nadaljevali tudi šolanje v waldorfski šoli. Pomembno se mi zdi, da se otroci učijo skozi pesmi in gibanje, pomemben mi je spoštljiv odnos do mojih otrok in predvsem zelo osebna obravnava in upoštevanje otrokovih razvojih faz in prilagajanje učnega programa starosti otrok (to odkritje mi je novo in sem vzhičena nad dovršenostjo). Vse te elemente najdem v waldorfski pedagogiki. Vesela sem, da sem spoznala tudi starše otrok iz vrtca – rečem lahko, da se počutim v njihovi sredini zelo dobro.
- Maja Apat
mamica Zarje in Zoje (5 in 6 let)
Samo nekaj hitrih asociacij:
– otroci veliko bolj zdravo jedo, med njimi je manj bolezni, več je gibanja v naravi…
– vsak praznik je nekaj čarobnega, vsak posebej je pustil v meni vtis…
– vzgojiteljice imajo drugačen pristop do posameznega otroka, vsak otrok ima svoje potrebe, ki jih prepoznajo znotraj skupine kot celote…
– čaka nas lepa prihodnost (ohraniti želijo otrokovo lastno radovednost, samo ta vodi v napredek)…
– razvijajo otrokov občutek do drugih in do narave, spoštovanja se lahko naučijo tako, da odrasli najprej spoštujejo drug drugega…
– zelo smo si različni, pa vendar ko stopimo skupaj, smo eno…
– najraje imajo dolge sprehode, igro zunaj… (tudi v igralnici, še posebej, ko jim Tadej pomaga pripraviti hiško) 🙂 in seveda peko kruha…
– občudujem, koliko znanja so pridobili skozi igro…
Hvala vsakemu posebej. Andreji, ker si “delovna pridna mravljica”, Darja, hvala ti za vse dragocene vzgojne napotke. Tadej, moška roka vedno pride prav … in Ana, hvala za svet glasbe … nežnosti!
- Tamara Ž. Vidrih
mamica Žana (6 let)
Zame je moj otrok sam po sebi edinstven in poseben. Ne rada primerjam svojega otroka z ostalimi, iz istega razloga. Lahko pa rečem, da pri svojem otroku opažam več mirnosti in sočutja, izreden domišljijski svet in moč pravljičnega uma. Lahko rečem, da je moj otrok palčica v čolničku, ki plove med tem svetom in svetom pravljic, s katerim si pomaga iz pravljične strani na to, resnično stran. In to s tenkočutnostjo in prijetnostjo. Pravzaprav je prehod skorajda neopazen. To je veliko vredno.
Vselej si bom zapomnila Šentjanževo in adventni vrtiček, čeprav se ga žal letos nisem mogla udeležiti. Venček iz Šentjanzevanja celo leto krasi naš dom in hvaležna sem zanj.
Ne primerjam pristopov doma in v vrtcu. Menim, da sta okolje vrtca in okolje družine lahko povezana, predvsem pa si ne smeta nasprotovati. Vsekakor pa je družina in odnosi v njej za otroka zelo pomembna, edinstvena. V kolikor bi želeli biti vsi enaki in početi isto, bi se posamezno okolje in odnosi v njem začeli izgubljati. Bolj kot posamezni pristopi so zame pomembni odnosi, kjer so na prvem mestu iskreni odnosi, medsebojno spoštljivi, sprejemajoči in pristni. Otrok bolj kot iz pristopa črpa in živi iz odnosa. Predvsem bomo lahko v otroku videli vselej odnos.
Všeč mi je, ker otroci v vrtcu sobivajo z naravo, spoštujejo stvarstvo in nesamoumevnost bivanja v njem. Gojijo hvaležnost in spoštovanje za plodove stvarstva, ki polnijo tako naše telo, um, predvsem pa dušo.
Tenkočutnost gibanja, petje, ki odpira srce, pripovedovanje zgodb za vse, sposobnost domišljijskega sveta, sposobnost dojemanja, sposobnost in želja po pomoči, sposobnost brezpogojne ljubeznivosti … to je le nekaj tistega čarobnega, kar lahko opazim pri svojem otroku. Moj otrok je umetnik, plesalec, pevec, pripovedovalec. Je zelo senzibilen in empatičen.
Otrok se je dobro povezal z ostalimi otroki, starši s starši pa kolikor toliko. Čas ni naš zaveznik, težko se uskladimo, prav tako pa so interesi drugačni. Pomembno je, da so med seboj spletli prijateljstva otroci in da se starši radi pozdravimo med seboj, poklepetamo ob vsaki priložnosti.
Naša deklica je zadnje čase najbolj navdušena nad sovrstniki, vselej pa nad vsebinami in predvsem sprehodi. Vsakič je ponosna, ko speče svoj kruhek ali pomaga pri presaditvi malin v vrtčevskem vrtičku.
Predvsem je moja palčica vesela, da je veliko zunaj, da lahko svobodno uživa v zraku, bodisi vročem ali ledeno hladnem. Da lahko počne, kar rada počne, da v njej vidijo to, s čimer bi jo najbolje opisala tudi sama: tenkočutno plešočo pravljično vilo, ki nežno vstopa v posameznikov svet, skozi meglico sanj in pripovedk si utre pot in ostane v najglobljem predalčku tvoje duše.
Da, čas na vasi resnično teče bolj počasi in največ, kar lahko damo otroku, je pravzaprav to. Čas.
- Diana Podgornik
Opažam več iznajdljivosti in ustvarjalnosti; otrok velikokrat preseneti z idejami in rešitvami, na katere drugi ne pomislijo.
Gotovo se lahko zgledujem po njihovi umirjenosti in potrpežljivost in kako skozi igro, petje, pravljico pripravijo otroke do opravil, ki jim v tistem trenutku niso pogodu (ko je treba pospraviti igralnico, se preobuti itd.).
Sobivanje z naravo v ritmu letnih časov, stik z zemljo, odnos do hrane. Tudi doma je veliko proste igre. Stremimo k istim vrednotam, trudimo se imeti lepo kot skupnost, z učenjem sodelovanja in empatije in hkrati poskušamo uzreti drug drugega kot enkratno bitje, s sebi lastnimi potrebami in željami.
Občudujem njegovo spretnost v komunikaciji z drugimi, v navezovanju socialnih stikov, njegovo pripravljenost pomagati – velikokrat sam vidi delo in ga opravi samoiniciativno, pri tem je zavzet in vesten.
Brez težav se je povezal z drugimi otroci, večkrat si želi koga obiskati tudi v popoldanskem času. Z nekaterimi starši imam redne stike tudi izven vrtca.
Rad ima druženje s sovrstniki, rad vidi vzgojitelje. Zelo so mu všeč pohodi; večkrat me je že peljal po poteh, kjer se sprehajajo in mi razkazal skrite kotičke, kjer se najraje igra, drevesa, po katerih pleza, jablano, ki rodi najslajša jabolka…
Prosta igra, dnevni ritem, povezanost z ritmom narave, sodelovanje pri opravilih v kuhinji, na vrtu…
- Družina Nabergoj
Opažam neverjetno ustvarjalnost, ki kar kipi iz mojih otrok. Ne potrebujeta vseh mogočih igrač, za katere nas trgovci prepričujejo, da jih otroci morajo imeti. Moji punci nimata dosti igrač, pravzaprav jih imata zelo malo. In s tistimi, kar imata, se igrata na tisoč in en način.
Prazniki, ki jih praznujemo v vrtcu, so nekaj res posebnega. Težko izpostavim enega, morda mi je eden najbolj čarobnih dogodkov prižiganje svečk v adventu. Gledati svojega otroka, kako ponosno drži prižgano svečko v rokah, ki si jo je sam okrasil…Prav posebno lepo nam je vsako leto na janezovo, ki ga že nekaj let praznujemo na travniku ob reki Vipavi, ko skupaj z otroci pletemo venčke iz sivke in “rajška,” in pojemo otroške ljudske pesmi ob prižganem kresu.
Prijetno in toplo okolje, umirjeno vzdušje, stalen ritem, dovolj časa za igro, naravni materiali in igrače, ki niso dokončno izdelane, saj se s tem vzpodbuja otrokova domišljija – vse to omogoča otroku zdrav in harmoničen razvoj. Vesela in hvaležna sem, da sta moji hčerki obiskovali vrtec Zlata ptica (mlajša ga sicer še obiskuje).
- Simona Završnik Vrčon
mamica Zare (4 leta) in Alje (8 let)
2019 © www.zlataptica.com| Vse pravice pridržane
dizajn | Paper+Screen